Vojna v Ukrajini

Ukrajinski zaplet je praktično zbirka težav, s katerimi se je Obamova administracija soočila, ko je poskušala zmanjšati obveznosti ZDA v svetu, da bi jih prilagodila kombinaciji zaostrenih gospodarskih razmer v ZDA, pomanjkanja volje ameriške javnosti in vzpona Kitajske kot enakovredne tekmice. Nekatere od teh težav izhajajo iz težkih in neizogibnih značilnosti mednarodnega prizorišča. Druge si je povzročil sistem ZDA in celo Obamova administracija sama.

Barack Obama si je v bistvu prizadeval za zmanjšanje mednarodne strategije, določene v tako imenovani “Wolfowitzovi doktrini”, začetnem dokumentu za smernice za obrambno načrtovanje iz leta 1992, ki sta ga za administracijo Georgea Busha pripravila takratni namestnik ministra za obrambo Paul Wolfowitz in njegov pomočnik “Scooter” Libby. Ta dokument je v svojem pozivu k enostranskosti in preventivnim udarcem proti potencialnim grožnjam v veliki meri predvideval strategijo administracije Georgea W. Busha po terorističnih napadih 11. septembra.

Njegov najbolj ambiciozen in sporen predlog pa je bil, da bi se Združene države morale zavezati, da bodo preprečile prevlado katere koli druge države v kateri koli regiji sveta, ki bi lahko postala odskočna deska za ogrožanje unipolarne in izključne svetovne prevlade ZDA. Z izjemo Afrike, ki je nihče ne vidi kot potencialni vir izziva velike sile, in do neke mere Južne Azije, kjer Indija vse bolj velja za zaveznico, je to dejansko pomenilo, da morajo ZDA same postati hegemon v vsaki pomembni regiji na planetu.

Ta dokument je bil tako močno napaden, da so bili njegovi predlogi v končni različici drastično zmanjšani. Splošno je bilo poudarjeno, da je bil to cilj, ki je bil veliko večji od cilja, ki si ga je katerakoli država prizadevala doseči doslej. Celo britanski imperij se je na vrhuncu svoje moči zavedal, da ne more enostransko posredovati na evropski celini, izzivati ZDA na terenu v Severni Ameriki ali prevladati na Kitajskem ob nasprotovanju drugih zahodnih sil. S temi kritikami se je nedvomno strinjal tudi tiho realistični Bush oče.

V praksi pa je nekaj zelo podobnega Wolfowitzovi viziji postalo standardni operativni postopek ne le druge Busheve administracije, temveč tudi Clintonove administracije in delov Obamove administracije. Če sodimo po njenih preteklih stališčih, bo to želeni pristop Hillary Clinton, če bo leta 2016 zmagala na predsedniških volitvah.

Toda od leta 1992, ko je Wolfowitz napisal svoj dokument, so ZDA v Afganistanu in Iraku videle, da so se razkrile omejitve njihove vojaške moči. Na Bližnjem vzhodu jim ni uspelo prevladati nad dogajanjem – ne glede na to, ali gre za vzpostavitev miru med Izraelom in Palestino, prisilitev Irana, da opusti svoj jedrski program, ali nadzor nad razmerami na terenu v številnih državah. Doživela je grozljiv teroristični napad, ki jo je prisilil, da je v varnostne ukrepe vložila ogromno novih sredstev. In doživela je gospodarsko recesijo, ki je močno zmanjšala gospodarsko podlago za moč ZDA in voljo javnosti, da jo uporabi.

Predvsem pa vzpon Kitajske pomeni, da se Washington sooča s prvim gospodarsko enakopravnim tekmecem, odkar so Združene države pred približno 130 leti prehitele Veliko Britanijo. V Ukrajini pa se Victoria Nuland – vodilna ameriška diplomatka v regiji, ki je februarja spodbudila protestnike v Kijevu, da so zrušili prorusko ukrajinsko vlado – in njeni ameriški kolegi geopolitično zabavajo, kot da bi bilo leto 1992.

Jasno je, da Obama ni želel, da bi bilo tako. Ob močni podpori vojske si je zasebno resnično prizadeval zmanjšati obveznosti drugod, da bi sredstva in pozornost usmeril v azijsko-pacifiški zasuk. Potem ko je rusko-gruzijska vojna leta 2008 jasno pokazala nevarnosti širitve Nata na Gruzijo in Ukrajino ter dejstvo, da se Združene države ne bodo borile za njihovo obrambo, je bila ponudba za članstvo v Natu, čeprav uradno ni bila opuščena, tiho odložena. V zameno je Rusija glasovala za veliko strožje sankcije proti Iranu. Te so Teheran v veliki meri pripeljale za pogajalsko mizo, kar je povečalo možnost, da bi lahko Združene države zmanjšale nekatere svoje obveznosti v Perzijskem zalivu.

Toda za zmanjšanje obveznosti v regiji in ohranitev interesov v njej so potrebni zanesljivi zavezniki. Ti ne smejo izvajati nevarnih lastnih načrtov ali pa morajo biti pripravljeni, da se bodo sami spopadli s posledicami. S tega vidika je Ukrajina le še podkrepila lekcije iz nekdanje Jugoslavije na začetku devetdesetih let: Evropska unija in njene članice niso sposobne oblikovati dobre strategije, kaj šele, da bi jo izpeljale ali ubranile. Največ, kar jim je uspelo, je nekakšna impotentna megalomanija. Tudi tokrat so se morale vključiti Združene države Amerike, kar bi lahko močno ogrozilo njihove interese drugje.

Vendar tudi Obamova administracija ni nedolžna. Združene države niso sprožile vojne Evropske unije z Rusijo, vendar so Victoria Nuland in njeni ameriški sodelavci na terenu februarja – kot je razvidno iz njenega razvpitega telefonskega pogovora – storili vse, da bi razmere spodbudili na način, ki je povsem zagotovo povzročil zelo drago krizo z Rusijo. Vsak razumen človek s srednješolskim znanjem Ruske in Ukrajinske zgodovine bi lahko predvidel, da se bo Moskva odločno in nevarno odzvala na vsak poskus uničenja svojega vpliva v Kijevu in da ji bo realno razmerje moči na terenu dalo številne priložnosti, da to stori.

Vprašamo se lahko, kaj neokonservativna Nulandova sploh počne v Obamovem zunanjem ministrstvu, glede na njeno popolno zavezanost Wolfowitzovi doktrini? Odgovor je, da je imenovana s strani Hillary Clinton, ki je Obama ni mogel ali hotel odstaviti in katere nevarnost pristopa se je pokazala šele prepozno. To kaže tudi na dejstvo, da je do zdaj oblikovanje zunanje in varnostne politike ZDA tako zapleteno in tako prežeto z domačimi rivalstvi, da je pogosto potreben osebni poseg predsednika, da bi prišlo do večje spremembe. Zdi se, da zaradi ogromnih nasprotujočih si pritiskov različnih skupin in lobijev nobena druga institucija ni več sposobna oblikovati jasnega nabora ameriških prednostnih nalog in se jih držati. Predsednik pa ima – milo rečeno – druge misli.

Če bi bil teoretik geopolitičnih zarot, bi me mikalo predlagati, da je celotno zahodno strategijo do Ukrajine dejansko pripravil tajni odbor kitajske vlade – ali morda skupni odbor Kitajcev, Irancev in afganistanskih talibanov. S tem ko Ameriška politika usmerja Rusijo proti Kitajski, v veliki meri zmanjšuje dve največji strateški slabosti Kitajske: pomanjkanje večjih zaveznikov in odvisnost od dolgih in nezaščitenih pomorskih energetskih poti. Medtem pa Washington s svojo ostro retoriko, ki ne odraža realnosti, in z obrambo perifernih držav pred Rusijo spodbuja nasprotnike ZDA in Zahoda povsod po svetu.